Ob besedi fizioterapija najbrž dobite asociacijo na starejšo populacijo, ki ima probleme s hrbtenico, kolki, in drugimi sklepi ter na rehabilitacijo raznih zlomov ter nategov. Če pa fitnesiraš, bildaš, treniraš na moči, eksplozivnosti, in nisi nič strgal, nategnil, potem je fizioterapija bv, je ne rabiš. Vsaj tako je splošno prepričanje. GUESS WHAT? Z vsakih nekaj treningov neustrezne motorike, z vsakim kilogramom (predvsem v primeru relativno hitro pridobljenih) novih mišic, z vsakim konkretnim prirastom moči je telo izpostavljeno pogojem, ki kar kličejo po ustrezni zunanji obdelavi.

Trenirajoča, predvsem fitnes in BB populacija se izjemno slabo zaveda posledic takega ali drugačnega treninga z obremenitvijo. kompleksne vaje (počep, dl, military press) z veliko/maksimalno delovno težo večajo spinalni pritisk (pritisk na medvretenčne diske hrbtenice), velike delovne teže na splošno večajo stres na tetive in vezivno tkivo, neustrezen trening oz. hipertrofija prek neustrezne motorike glede na cilj veča mišična neravnovesja, katera dalje ustvarjajo deformacije a la kifoza, skolioza, lordoza, sindrom naprej povlečenih ramen , ukrivljenost ramenskega obroča, vdrt prsni koš, nenazadnje pa pridobivanje mišične mase povzroča še večanje miofascialnega pritiska ( = pritisk mišičnega tkiva na mišično ovojnico).

Do lani sem tudi sam mislil, da dokler ne bom imel vsaj še kakih 6-8kg več mišic, ne potrebujem fizioterapevtskih seans. Češ da bodo morebitni problemi šele pri precejšnji količini mišične mase, in da so do takrat foam rolling, stretching in mobility rutine dovolj. Boy was I wrong. Lani jeseni sem prvič dobil ultimativno brco v rit, naj se spravim h kakemu mojstru s področja fizioterapije; med heavy treningom nog me je namreč krepko zategnilo prek manjšega dela notranjega roba lopatice. Po nekaj dnevih neugodja v tistem predelu sem končno dobil termin za seanso pri priznanem športnem maserju Luki Križaju. Prva seansa je vedno nepozabna; že na samem začetku je mojster Križaj ugotovil da imam medenico zarotirano za 5mm v desno in mi jo naštelal nazaj. Po odpravi miofascialnega pritiska prek celotne hrbtne muskulature pa mi je šele lahko zrahljal spazmično tkivo, katero je bil vzrok mojega neugodja. Kasneje sem kmalu zopet pristal na Križajevi maserski postelji za nadaljno odpravljanje miofascialnega pritiska (seansa samo za noge je bila ouuuch).

Od takrat naprej gledam na treninge in odziv telesa nanje s povsem novo perspektivo. Tako sem letos dosti prej prepoznal simptome povečanega miofascialnega pritiska ter se naročil na novo seanso lomljenja. Tokrat pri še enem priznanem fizioterapevtu, Mateju Dormišu, saj je bil tisti čas Luka odsoten. Rahljanje medvretenčnega pritiska ter »masaža« mojih kvadricepsov sta bila zopet nepozabna. Dve uri in pol lomljenja sta se poznali tudi na izčrpanosti; prespal sem celo popoldne, ter podaljšal nočni spanec za kar tri ure. Tudi naslednji dan sem bil v »rest mode«. Ampak že takoj naslednje 3 treninge sem uvidel kako dobro se obrestuje vlagat v fizioterapijo in potrpet muke na maserski postelji; občutek v mišicah je bil fenomenalen, prekrvavitev se je zopet pognala na polno in spet se je dvignil performans na treningih.

Take home point: (lahko) te nalomjo ko hudiča, ampak fizioterapija je zakon!