Zakaj ravno dvoranski kolesar? Enostavno. Ker imajo dvoranski kolesarji ogromne noge. Ogromna stegna. Ogromne kvadricepse. In ogromne nožne bicepse. Kar je že kar nekaj časa eden od ciljev mojega bilderskega popotovanja kot tudi moja lastna ambicija. En hiter click v glavi nekaj tednov nazaj in pričeli so se specialni intervalni treningi na spinnerju.

Večina, ki se prav tako ukvarja z utežmi in/ali bodybuildingom, je verjetno mnenja, da je za pridobivanje mišične mase dovolj trening z utežmi, kar se tiče stimulacije za hipertrofijo. Ali pa da je to celo edini način kako pridobiti konkretno količino mišic. In da to seveda enako velja za mišično maso spodnjega dela, predvsem stegen. Vsi tako misleči, si lahko pogledajo tole sliko:

Na sliki je Robert Förstemman, profesionalni dvoranski kolesar. Ste opazili njegova stegna? Mislim, ste opazili njegova STEGNA???!!!

Neverjetna stegna Roberta F'orstemanna so le eden izmed mnogih dokazov, da je razpon stimulacije za hipertrofijo izjemno velik, in ni nikakor omejen le na uteži. Prav tako pa je razpon hipertrofične stimulacije ogromen že samo znotraj področja treninga z utežmi oz. obremenitvijo, česar se velika večina sploh ne zaveda.

Kaj je torej tako posebnega na dvoranskem kolesarjenju, da rezultira v taki mišični masi stegen? Z malce analize in logičnega razmišljanja je odgovor hitro na dlani; gre se za kombinacijo veliko faktorjev, kateri vplivajo na proces hipertrofije:

a) obremenitev; kolesa dvoranskih kolesarjev imajo unikaten prenos, poganjajo namreč v konkretno težkih prestavah, za kar je potrebna izjemno visoka produkcija sile prek stegenskih mišic

b) frekvenca mišičnih kontrakcij; dvoranski kolesarji so v bistvu neke vrste »šprinterji«; tekmujejo na relativno kratke razdalje, kar jim omogoča razviti in držati praktično maksimalno hitrost. Za le-to pa je poleg izjemne sile potrebna tudi izjemno visoka hitrost vnovične aktivacije in kontrakcije mišičnih vlaken

c) čas pod tenzijo; večina vas ta termin že pozna, gre se za časovno trajanje mišičnega dela oz. napetosti. Kljub relativno kratkim razdaljam pa nekaj krogov pri dvoranskih kolesarjih traja dosti dlje kot normalna serija povprečnega fitneserja/bilderja, ki izvaja 8-12pon. Več mišičnega dela v eni enoti = večja stimulacija za hipertrofijo.

d) Stimulacija vlaken tipa IIa in I; bilderji in fitneserji »rastemo« predvsem na račun najmočnejših mišičnih vlaken – vlaken tipa IIb, saj imajo le-ta največji hipertrofični potencial. Vendar ga imajo tudi počasnejša, in ravno vzdržljivostni faktor treninga/šprinta dvoranskega kolesarja aktivira ta potencial.

e) Occlusion efekt; s tako dolgim trajanjem neprestanega mišičnega dela se ustvari konkreten pritisk na vene, kar začne ovirati venozni pretok krvi (iz mišice). Posledično kri v stegnih zastaja, arterijska kri, bogata s kisikom, pa težje pride do mišic. Pod takimi pogoji se vršijo posebne metabolične adaptacije; ob primanjkljaju kisika se počasnejša vlakna ne morejo krčiti, zato je telo »prisiljeno« uporabit hitra vlakna, čeprav tako velika sila ni potrebna. Poleg tega se izločeni rastni faktorji zaradi zmanjšanega venoznega pretoka dlje časa zadržujejo v intermuskularnem območju.

f) Visoka frekvenca in volumen treninga; bilderji tipično trenirajo noge 1x tedensko, dvoranski kolesarji trenirajo večkrat tedensko in tipično z visokim volumnom

Nekateri boste rekli, da se na papirju in v teoriji sliši vse lepo in prav, ampak da Förstemannove noge vseeno niso rezultat treninga dvoranskega kolesarjenja. Po eni strani bi delno imeli prav; v off-seasonu se namreč ta kvadrozaver ukvarja tudi z utežmi, delovne teže njegovih počepov pa so nič manj kot impresivne. Pa vendar, če bi bila njegova stegna rezultat le treninga z utežmi, ni šans, da bi lahko hkrati bil elitni dvoranski kolesar v samem vrhu. Ta šport zahteva zelo specifične adaptacije mišičnega tkiva, in heavy počepi gor ali dol, baza hipertrofije v tem primeru sta kolo in spinner. Našel bi se sigurno še kak argument o »specialni suplementaciji«, oziroma na kratko, dopingu, češ da je to glavni razlog za ogromna stegna. Se povsem strinjam, da je doping prisoten tudi v tej disciplini, ampak glede na vsa testiranja in malo prilik za dejansko zlorabo, mislim, da je boodybuilderski »juice« režim precej bolj obsežen. In Förstemmanova stegna s prek 71cm obsega pri izjemno nizkem deležu telesne maščobe zasenčijo noge marsikaterega bilderja na juice-u.

Vse opisano me je hitro prepričalo, da sem tudi sam v svoje treninge vključil visokointenzivne intervale na spinnerju – tako namreč trenirajo dvoranski kolesarji kadar niso v areni. Taki treningi so namreč precej edinstevni; kot sem opisal zgoraj, imajo izjemen vpliv na hipertrofijo, poleg tega pa imajo tudi mnogo drugih koristnih efektov:

-izboljšana prekrvavitev

-mitohondrionalna biogeneza

-večja stimulacija beta-oksidacije maščob

-boljši izkoristek metabolizma glukoze

-posledično dvig bazalne porabe

Vse našteto mi seveda pride izjemno prav, saj prispeva točno k temu, k čemur sam stremim – velike in zrezane noge.

Trenutno 2-3x tedensko naredim med 6 in 10 intervalov na spinnerju, dolgih med 45 in 90 sekund z približno minuto pavze vmes. Včasih neposredno po treningu nog, včasih pa že kar na začetku, povsem odvisno od počutja.

No, čem sem s svojim eksperimentom kaj bliže svojemu novemu idolu, pa lahko presodite sami :)