Podobno kot lani sem si tudi letos poleti vzel kar nekaj časa z namenom pripeljati telesno maščobo na čim nižjo raven (v zelo posrečenem bilderskem žargonu to pomeni »pucal sem se« ). Vsekakor to ne pomeni da se ravnam po nekem sezonskem bilderskem/fitneserskem trendu a la pozimi masa, poleti definicija. Izgled mi še zdaleč ni stvar »sezone«, temveč stvar progresije – vedno stremim k nadgradnji svojega telesa v vsaj enem aspektu, naj si bo to več mišične mase, bolj estetska skladnost telesa ali manj telesne maščobe.

Kakorkoli, dietirati (beri: prehranski režim s primanjkljajem kcal) poleti je bila v tem primeru odločitev predvsem praktične narave; takrat je namreč študijskih obveznosti zaradi odsotnosti predavanj precej manj, posledično manj stresa in več prostega časa, ki ga lahko preživim s svojo boljšo polovico (in mirno pozabim na tegobe izgubljanja telesne maščobe). Letos sem s kaloričnim deficitom začel že v začetku junija, vztrajal pa vse do srede oktobra. Pred tem sem držal prehranski vnos v rahlem presežku; poleg nekega konstantnega vnosa beljakovin in maščob sem na trening dneve vnašal tudi prek 550g ogljikovih hidratov. Ne, ni napaka in ni šala, to je bila za kar precej časa standardna količina oglj.hidratov, na kake dneve še celo višja. Z novimi in novimi kilogrami mišic, katere sem nabral do tedaj, mi je potreba po glukozi tako močno porasla, da sem dejansko potreboval tolikšen vnos za napredek v mišični masi, pri katerem je bil prirast telesne maščobe minimalen. Ja, sem pravi carb-freak, oziroma kot mi pravi guru Mcalex, »carb-burner«.

Začetek dietiranja je bil posledično zame še kar »lagoden«, saj sem kljub manjšemu kaloričnem deficitu še vedno imel kar precej visok vnos oh. Pri dolgoročni izgubi maščobe je seveda daleč najbolj smiselno in praktično čimbolj počasno in postopno nižanje vnosa makrohranil, in tu ima velika metabolna kapaciteta kar precej prednosti; prepreči namreč dosti psihičnih in fizičnih obremenitev, ki so posledica restrikcije energijskega vnosa, ter hkrati omogoča velik manevrski prostor za modifikacije vnosa makrohranil. Vsekakor pa to ne pomeni, da je celoten proces redukcije telesne maščobe na izjemno nizko raven (konkretno pod 8% tel. maščobe) vedno prijeten. Nasprotno; na neki točki se bo telo vedno težje in težje adaptiralo na energetski primanjkljaj in počutje bo temu ustrezno. Do septembra, ko sem spustil vnos oh pod 220g na trening dneve, je tudi moja dieta začela kazati zobe; kljub še vedno prijetnim dnevnim temperaturam me je pričelo mraziti, že najnežnejša sapica mi je postavila vse kocine pokonci. Nizek energetski vnos je nekoliko premetal tudi moj endokrini sistem – spremenjeno razmerje izločanja serotonina in dopamina (v škodo prvega) je nekoliko zamaknilo moj bioritem spanca in me pogosto puščalo s precej nenaspanim počutjem. Na vrh vsega mi je nevšečnosti povzročal tudi sistemski dvig stresnega hormona kortizola, kar se je pokazalo v dodatnem zadrževanju podkožne vode. V tej fazi sem moral malo stisnit zobe in potrpet. Dietiranje sem zaključil s krajšo fazo »zmanjševanja stresa«; nekoliko sem povišal vnos, izključil vse stimulanse ter večino alergenih živil ter zmanjšal volumen treningov. Proti sredi oktobra sem bil za letos zadovoljen z doseženo formo.

Za tiste, ki jih blazno zanima kaj pravi tehtnica ( še vedno eno najpogostejših vprašanj ), začel sem z dobrimi 98kg, zadnje 2 tedna deficita pa je teža nihala med 92,5 in 93kg. Rezultat pa si lahko pogledate spodaj (hvala za fotke Simonu Glihi)